Če želimo bolj objektivno predvideti prihodnost Evropske unije, se moramo najprej spomniti njene preteklosti.
Evropske države so se začele združevati predvsem zaradi želje po vzpostavitvi trajnega miru, saj so vojne kataklizme povzročale grozo ljudi in onemogočale razvoj. Vizionarji Skupnosti in nato Unije (Schuman, De Gasperi, Adenauer) so imeli pred očmi seveda še druge dobrobiti skupnostnega bivanja: vzpostavitev blaginje, varovanje kulture, ki so jo skozi stoletja oblikovali Evropejci, spoštovanje vrednot, zlasti svobode, na kateri je zasnovana naša civilizacija, in nenazadnje, solidarnost pomoči potrebnim.
Skupnost se je integrirala – vertikalno in horizontalno – in postajala vse močnejša. Ko so na primer nekatere prvotne članice pred več kot pol stoletja uvedle skupno kmetijsko politiko, so v nekaj letih odpravile vsakršno možnost za ponovitev lakote. Gospodarsko je rasla, oblikovala skupne gospodarske, finančne, politične in druge inštitucije ter skupne politike. Dokazovala je, da če članice nastopijo skupaj, lahko dosežejo več. Evropska integracija je potekala seveda drugače od ameriške: tam je temeljila na poenotenju različnega, pri nas pa, to velja še danes, gradimo enotnost ob spoštovanju različnosti. To ni enostavno, zahteva čas in več energije. A je izvedljivo, kar je EU dokazala z gospodarskim okrevanjem po zadnji krizi. Nekdo je sicer hudomušno dejal, da je EU dobra za lepo vreme, za dež pa ne. To ne drži, resnica je ravno obratna: Takrat, ko je »dež«, potrebujemo »več Evrope«, skupno metodo, skupno politiko, skupen odziv. To se je izkazalo tudi sedaj, ko so države članice s solo prijemi pri upravljanju z migrantsko krizo ogrozile obstoj EU.
Evropsko politično leto, ki se izteka, so zaznamovale krize: teroristični napadi v državah članicah, skrajno leva grška vlada, ki je ogrozila evro območje in celotno EU, padec vzhodnega partnerstva, ki ga je povzročil Putin, energetska ranljivost in migrantska kriza, ki je v Evropo pripeljala nad milijon muslimanov. Zdi se, da je vse, kar je povezano z 2015, ena sama kriza.
V tem letu je EU pokazala nekatere šibkejše plati svojega funkcioniranja. Nekatere države članice so nadaljevale s kršenjem pravil pakta stabilnosti, obveščevalne službe niso sodelovale pri izmenjavi podatkov o osumljenih teroristih, tujih borcih džihadistih in terorističnih organizacijah, evropske članice Nata ne kažejo ustrezne pripravljenosti za sodelovanje v vojni v Siriji in regiji, po ukrajinski krizi nekatere članice iščejo obvode pri izvajanju sankcij proti Rusiji, kot da bi na to pozabile, konservativna vlada v Londonu pa je na mizo postavila zahteve o reformi EU, s čimer pogojuje svoj odnos do referenduma o EU naslednje leto. Najbolj pa je bila, kot že omenjeno, EU nerodna pri upravljanju s t.i. migrantsko krizo, saj jo je popolnoma razgalila na obrambnem, varnostnem in zunanjepolitičnem področju. Visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko še vedno ni uspela uveljaviti gospodarsko najmočnejše sile na svetu na diplomatskem parketu. Nasprotno, za pomemben sestanek glavnih akterjev, vpetih v vojno v Siriji, ki je potekal v EU, Mogherinijeva ni dobila vabila.
To je, na kratko, žalostni izplen leta 2015. Zato se tudi najvidnejši evropski politiki in državniki sprašujejo, ali bo EU sploh zmogla premagati vse te težave, ali bo še del skupne evropske prihodnosti.
Nekateri doma se na krizo EU odzivajo v afektu: ali ideološko v slogu »EU je mrtva, naj živi Putin«, ali zmedeno: »EU je mrtva, naj živi Višegrajska skupina« (slednja je veliko manj realna alternativa za Slovenijo, saj nam Višegrajska skupina po naravi stvari ne more nadomestiti »strukturirane« EU). Tretji, cagavi, ne vidijo nobene alternative. Pri nas je premalo pravih in pogumnih Evropejcev, ki bi iskali rešitve, ki bi v krizi videli izziv in priložnost. Res je, da imamo ta hip v Evropi morda premalo karizmatičnih proevropskih državnikov, kot je bil npr. Helmuth Kohl, a jih je dovolj, ki bi lahko izkoristili nekatere pozitivne premike v EU.
Prvo takšno je, da se evroskepticizem v letošnjem letu ni povečal, ampak se je - sodeč po Evrostatu - med evropskimi državljani celo zmanjšal. Očitno so vse nesreče, ki so doletele EU, povzročile, da se ljudje počutijo še bolj povezani in pripadni Evropi. Politične elite, zlasti nekateri nacionalni voditelji pa so v kontekstu iskanja zunanjega krivca za vse slabo priročno okrivili EU oziroma »zbirokratizirani« Bruselj. V nasprotju s pričakovanji državljanov.
Drugi razlog za zmerni optimizem je v tem, da je povprečna gospodarska rast v EU okoli 2%, kar je spodbudno tudi za zaposlovanje in nekatere druge razvojne kazalce. Ni nepomembno, da se je v letošnjem letu delež mladih brezposelnih zmanjšal.
Tretja dejstvo, ki vzbuja optimizem za leto 2016 pa je, da je EU vendarle uspela vzpostaviti pravne, finančne in kadrovske podlage, da se bodo nacionalni egoizmi na področju varnosti nekoliko zmanjšali. V Evropskem parlamentu je bil sprejet ukrep za nadzor potnikov v letalskem prometu, t.i. PNR (Passenger Name Record), ki so ga socialisti tako dolgo blokirali. Nadalje je EU okrepila delovanje Evropola v boju zoper terorizem, in, kar je morda najpomembnejše, zagotovila nov mandat, t.j. širitev pristojnosti Frontexu, ki bo lahko poslej branil zunanje meje tudi brez soglasja države članice. Grčija torej ne bo mogla več blokirati ponujene pomoči Frontexa na njenih mejah, kot je to počela zadnjega pol leta. Tako postaja omejitev migracij v letu 2016 dokaj realna možnost.
Skratka, danes postaja vse bolj jasno naslednje: kadar EU ni spregovorila z enim glasom, kadar ni bilo enotne akcije, je bilo soočenje s problemi in krizami neuspešno. T.i. medvladna metoda usklajevanja je padla na celi črti v primeru migrantske krize, saj se države članice niso bile pripravljene dogovoriti ničesar. Manj skupnih ukrepov (manj »Evrope«) torej ni bil pravi odgovor.
EU z enim glasom, s skupnimi organi in ukrepi bo postala varnejša, močnejša in bolj uspešna. Decembrska srečanja evropskih institucij so pokazala, da so vabila na pogreb EU preuranjena, saj EU namerava še naprej resno delovati.
EU moramo ohraniti za vsako ceno. Ne samo zaradi izvornih ciljev, ampak tudi zaradi preživetja naše mlade države. V koncipiranju razprave o (novi) prihodnosti Evropske unije se verjetno ne bo dalo izogniti spreminjanju evropske pogodbe. To je sicer težka in tvegana pot, a je vredno poskusiti. Bodimo zraven, kot smo bili že nekajkrat v teh četrt stoletja!
